Boštjan Videmšek

je zapisal tvojo zgodbo.

Zlorabljena na vse možne

in nemožne načine.

Uspelo ti je zbežat na nevarno pot,

misleč, da pelje do človeka.

Znašla si se v novodobnem taborišču.

Bolj prefinjenno razčlovečena, v pasti.

Nisi več zmogla.

Klela si, ker so te rešili.

A po dolgem času si začutila, 

da je nekomu mar za tebe.

V vsem tem dušečem nesmislu,

si našla smisel.

Deliš besedo, dotik,

 pogled, bližino...

Občudujem te, ker si

presegla vse omejenosti.

Kar imaš, si ti sama in to deliš.

Daješ najbolj dragoceno.

Ničesar ne pričakuješ v zameno.

Kot praviš, to ne delaš za druge,

delaš zase.

Kadar zmoreš.

Še vedno so dnevi,

ko te vrtinči proti dnu.

Ko ti vse govori, da si povsem

nepotreben del človeštva,

te rešuje dostojanstvo.

Nehote, nevede me sprašuješ,

v čem je smisel mojega življenja.

Močan objem.

nada pecavar