Ne dušijo me tvoji prsti okoli mojega vratu, 

ampak besede na konici tvojega jezika,

ki se rokujejo z mojimi strahovi,

kot prijatelji, ki so na snidenje čakali dolgo, a strpno. 

Na prsih mi sedi tona razmetanih misli,

kot sestavljanka, ki se je že 21 let nisem lotila. 

Za tvojimi očmi moj obrambni mehanizem ne razbere več tvojega imena. 

Le tujca, ki me je gledal v oči,

ko mi je z nothi razrezal pljuča. 

Moja bela zastava ne pomeni predaje,

le željo po spravi

med besedo sovražnik 

in tabo. 

MV