Obležala si,
med porumenelim šopjem trav,
med gručicami poprhnjenih livk, zimskih kolobarnic in sivorumenih mraznic,
med orošenimi pajčevinastimi kreacijami,
pod ogolelimi vejami starega hrasta.
Obležala si,
tam za vasjo, na zavetrni strani griča,
kamor se vedno znova zavlečeš,
da izbljuješ nedoumljivo bolečino,
da si izrezuješ že razblinjene sanje
in sonce, ki ima objem tudi zate.
Obležala si,
da se na novo pregneteš,
za dneve, ki ti bodo zadrgnili ponarejen smehljaj,
za dneve, ki te bodo vklenili v mamin predpasnik,
za dneve, ko ti bo dovoljeno izmikati se njegovim korakom,
za dneve, ko mu boš lahko bila le hči.
Obležala si,
da bi neurje v tebi še enkrat zamrlo,
da bi megla še enkrat zapredla vse,
tudi mimoidočo četico čapelj, ki visoko dviguje hladne noge
in prelamlja vejice strahu.
Marko Skok - Mezopotamsky