Našla sem Resnico
v popolni belini platna
s tanko črto tuša,
v melodijah in tonih,
v katerih zveni tišina,
v raci, ki z glavo pod perutjo spi,
v okusu surovega lista solate,
v vejah dreves, ki so odložile lišp
in zrcalijo ožilje vesolja,
v od svita ožarjenih hribih.
Našla sem to eksotično rastlino,
ki svoje cvetove razpre le enkrat
in cveti v večnost.
Ogledujem si jo in čakam,
upam,
da bo njeno seme vzklilo tudi v meni.
Zelo všeč mi je prvi del pesmi, ki prikaže nosilce Resnice, v drugem delu pa se mi zdi pesem manj močna - mogoče pa samo popraviti zaključek?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!