Resnično je prišel ta trenutek,

ko je na govorniškem odru ostal hlebec v čudoviti osamljenosti.

                                   Skorja je bila že pretežno pečena

                                   in zabela je živčno padala poleg.

Nekje za sedežnim redom

          so trume baget postavile umetno steno,

          kar je postal zadosten pogoj za mahedranje,

          lepljivo lazenje po svinčenih otrobih.

Horde baget so se družno postavile in mrzlično skandirale:

ČLOVEK (plosk) ČLOVEK (plosk)

 Vtem so se mlini naveličali in uprizorili samosežig,

da se je še podolgovatim kruhkom milo storilo.

Niso pa računali na potencialno odvečnost vodnih žil, če ne bi 

prav tje prodrli plavajoči mlini na Muri, popadali okoli in začeli mešati zrak.

Petindvajset let je minilo, kar je deželo zopet pobelila moka.

V ta namen so sleherni počakali, da so kokoši izvalile jajca,

                   te iste kokoši vzeli in jih z vso močjo treščili ob tla,

                   ta ista jajca pa so sledila njihovi usodi (razlezla so se po svojih materah).

                  Sijaj sončece je ob izdatni pomoči globalnega segrevanja opravilo svoje.

Nakje na poti smo izgubili dilemo,

           ali je bila najprej kura ali jajc, zakaj obojega je zmanjkalo.

           Še vedno pa so žlebiči klokotali:

Je bilo najprej večno življenje

ali je bila najprej smrt?

Miha Sever