Preslišali
smo vse aplavze,
ki so doneli z žuljavih dlani.
Razkrečili
smo roke v objem,
čigar zanka nas daviteljsko posiljuje.
Razbijamo
citate na ustih,
kot zrcalo neuglednosti.
Nazdravljamo
slavnim pokojnikom,
ko zlivamo častihlepje živečim.
Zremo
v daljino,
ko preiskujemo bližino.
Ogovarjamo
onemele dneve,
da jih lažje odmislimo.
Pogledujemo
čez ramena časa,
da ne spotikamo prihodov.
Podajamo
si roke v igri
prenosa odgovornosti.
Potvarjamo
pomen preteklosti,
za bolj znosno sedanjost.
Dotikamo
se površja svetlobe,
razblinjene pod večno temo.
Ko čakamo
na pravo življenje.
hahaha...dam ti oceno ker si me zares nasmejal...lp
Me veseli, ker sploh ni smešna. ;)
Dare
Korakam kot okostnjak ob resnicah, ki so izgubile vso meso, čeprav se utapljajo v salu …
"filia"
Poslano:
14. 12. 2018 ob 09:39
Spremenjeno:
14. 12. 2018 ob 10:14
... in kosti bodo vsak hip postale prah, izginjajoč v prostornem času.
Lep pozdrav
Dare
Tudi mene se je dotaknila. Kaj pa če bi črtal sedanji zadnji verz?
Lp, Ana
Zdravo, že ves čas tudi meni deluje nekako preveč posiljeno, še posebej z igro besed, tako da bi mogoče res takole zaključil:
Ko čakamo
na pravo življenje.
Kaj meniš?
Lep pozdrav
Dare
Ja, odlično.
Lp, Ana
Bolje. Hvala. Lep pozdrav Dare
Iztakniti se iz življenja, zanimiv preplet vsah skrajnosti, med katerimi se nahajamo in pomenljiv zaključek pesmi, čestitke,
Ana
Hvala Ana!
Lep pozdrav
Dae
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dare Gozdnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!