Se še spomniš,

kdaj si zadnjič poljubila

ga tako kot bi poslednjič,

pa je le v službo šel,

še imaš v mislih,

da okus je isti

ob prihodu skozi vrata

je nazaj domov imel.

Se še spomniš,

kdaj si zadnjič ga objela,

kot da ga nazaj ne bo,

pa le odšel je na zabavo,

še vedno ti občutiš,

da objem je pristni,

ko nazaj prišel je zjutraj,

ko si skuhala mu kavo.

Se še spomniš,

nezlagano poželenje,

strast, ki vrela je

spontano brez predsodka,

še imaš v trebuhu

razigranih sto metuljčkov,

ki se spomnijo leteti,

sredi nežnega dogodka.

To je to,

ne potrebuj ničesar,

ker ne bo ti dalo

več podobnega občutka,

pojdi in objemi,

saj le on je vreden

vajine dvojine,

vsakega trenutka.

Če ni to, to,

ne omahuj in čakaj,

da občutek vrne se

in bo taisti pravi,

pojdi svojo pot,

ne uničuj se,

najdi smisel ta,

ki dušo zdravi …

by Mikla

Mikla