Na peresno lahki blazini plava delfin,

plava v sanje,

njegova modra barva se zliva z nebesno modrino,

ki me skeli v prsih,

samota,

boli,

peče,

samostansko žubori v možganih,

kjer nemira ne gasi,

temveč še bolj ogenj žgoč zagori.

Želim si modrine sanjave,

želim si dvojine taprave,

želim si morske barve zdrave,

vendar zaenkrat delfin plava samo na blazini mi,

s popkovnico je povezan s sanjami,

s peresno lahkotnostjo mi spolzi,

zmuzne se mi iz oči,

ter izgubi se mi iz vidljivosti.

Hrepenijo roke po popkovini,

želijo modrine si pepelnato sive,

objokujejo dvojine,

ki ni je več,

delfin ne prinese sanjavega zrcala kraljični,

ki objokuje lepoto svojo,

delfin ne prinese sanj devici nesrečni,

ki objokuje usodo svojo,

delfin ne prinese trnja,

ki popelje te do zvezd.

Lucija Beškovnik