Vidim neskončno pokrajino, oluščeno barv.

Moj pogled zapeljuje črto na obzorju -

stičišče dveh bivališč - kot bi se hotel

ugnezditi v enega izmed njiju.

Potrebovala bi nekoga, ki bi zmontiral

vtise in občutenja strnil v film.

Besede namreč, nevedne, lažne

in zdolgočasene, ne marajo posedanja

po papirju in tiktakanja po urinem obodu.

Rojene se, da slišijo meglo šepetati

in oblake ropotati, da se razlivajo

po pokončnih travah,

razprtih tudi v dolgo zamrznjeni čas.

Andrejka