Ne moreš reči,
da si bil edini,
ki ga je zavrnila ljubezen
in da si trezen živel vse odtlej.
Opit od rim v katere si nalival želje,
si nam zapustil med, pod njim pelin -
za starke, ki z njim srkajo spomine,
za mladce, da jih želja mine,
za svet, ki si podtika motno vino
in ne 'zuči ga, da je bolje bistro -
kako strašna slepota je človeka,
kot nekdaj, vse je isto, isto...
dva verza - F. Prešeren - Kst pri Savici
lepo si ga pospremila v ponovno rojstvo...objemček...ld
Predivno Pi. Tvoj talent je beskonačan.
hvala, Lean, tvoja lepa videnja so brezkončna :)
čudovita melanhonija bivanja
hvala, Milan, dragi poet, a saj veš - spet in spet se vse ponavlja :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!