BREZ KOLAJNE
Ni bilo fanfar, ognjemeta,
le metulj sedel mi na rame,
vrh poletja ednino vzame,
midva iskala smer poleta.
Začela sva loviti sanje.
Smeti so se rade skrile vmes.
Spoznala sva, da več manj je.
Sedaj pleševa počasen ples,
saj poslušala sva glas kanje.
Semena, ki sva posejala,
rinejo na plan močna, zdravaa.
Mehkobo poljane dobi dan.
ko kdaj me še pokličeš mala.
Hudomušno greje dih predan.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 02. 12. 2018 ob 15:34
- Prebrano 313 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 69.52
- Število ocen: 5
