In človek, kje si bil
Pomagaj mi, da se vrnem.
V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,
v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,
v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,
z vsem, kar bom morda izgubil,
pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.
Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,
ki jo iščem
vse globlje v skalah.
Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa
na silo zaprla usta.
Zakaj se vračaš
v prostore senc?
Ko si ob meni, čutim, da živim.
A zares sem živ, šele ko sem priča
tvoji počasni smrti.
Ni ločitev, ki je ne prenesem.
Pač pa nenehno trganje mesa,
brez časa, da bi se zacelilo.
v resnici si še lepši kot na slikci :)
pa še fajn poezijo pišeš
:)
Močna, nekaj, kar je prišlo iz srži pesniške duše, lirično in hkrati oprijemljivo
Tole bi morda lahko bolj elegantno in skladenjsko bolj prepričljivo zapisal-
((z vsem ??"za izgubiti",))
Morda tako: "z vsem, kar lahko izgubim" ali "z vsem, kar se lahko izgubi", ali z "vsem, kar bi lahko izgubil"
... no, nekaj v tem smislu ... sploh pa mislim, da boš sam našel še boljšo
Lp, lidija
urednik
Poslano:
06. 12. 2018 ob 07:38
Spremenjeno:
06. 12. 2018 ob 07:39
filia, pi :)
Lidija, težko rečem, če je popravek kaj bolj skladenjsko prepričljiv, a drugega nisem našel. Hvala!
Lp, Luka
Zelo prepričljiv.
kot pesem sama ...
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 02. 12. 2018 ob 11:36
- Prebrano 721 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 343.65
- Število ocen: 14