Med robovi
travnih bilk
zaslišim dihanje vesolja.
Zelena svežina
je tako preprosta,
da se v njej razgubijo
tudi nerešljiva vprašanja,
ki plešejo okoli mene
kot naelektren oblak.
Ko v hladu zemlje
ostanem gola,
se začnejo lomiti
obrambni zidovi
in skozi razpoko
kane globoka toplota.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!