Nikoli več ne bo zrla

 
 
vame z očmi barve zemlje: koliko časa še imam?
Ti, ki mi poveš po resnici, koliko moči še imam?
 
 
Nikoli več mi ne bo treba
                                   lagati: takšna si še, kot si bila včeraj. Še boš močnejša in ko boš, bova odšli skupaj na travnik, kjer raste najlepše drevo nad tvojo vasjo.
 
 
Niti na pomlad,
ko bo zacvetel rumen regrat,
ne bo ponovno vzbrstela v vprašanje: poglej, je že skoraj poletje, vidim marjetico. Naj mi pove, če me življenje še ljubi?
 
 
 

 

 
 
 
(Mojci)
 
 

li

Ana Porenta

urednica

Poslano:
03. 12. 2018 ob 18:40

Pesem se me je zelo dotaknila. Morda bi zamenjala izraz "križani v sebi", premisli,

lp, Ana

Zastavica

li

li

Poslano:
03. 12. 2018 ob 19:24
Spremenjeno:
03. 12. 2018 ob 19:24

Ana, kdo bi vedel kateri izraz je pravi za to občutje ... križani, pokrižani, z obžalovanjem, skrušeni v sebi, ... vem le, da takšna laž presneto boli tistega, ki jo izreče, pa čeprav v tolažbo.


lp

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
03. 12. 2018 ob 21:24

Li, zelo dobro si zamenjala. Bolečina ob odhajanju in tista (privzgojena) milost, s katero jo skušamo prekriti ... močna pesem, čestitke,

Ana

Zastavica

li

li

Poslano:
04. 12. 2018 ob 06:06

Hvala za izbor

lp, li

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

li
Napisal/a: li

Pesmi

  • 30. 11. 2018 ob 14:32
  • Prebrano 202 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica