NEKEGA KAVBOJA CIPA

V flanelasto rumeni svetlobi dneva,
Ki je potoval vso noč,
Se obešam po kovani, od dotikov svetli ograji
Kot obupana cipa, ki kavboju
Ledenih oči zaman ponuja
Katero od svojih uslug.

Potem me obraste bela omela
In v svoj zajedavski oklep
Skrije vse tiste odskorjene grče,
Iz katerih cedim židko presejan up.
Sem kot prezgodnje božično drevo.

V vrhnjem nadstropju odprem vsa okna,
Z blazinami pogrnem ladijski pod,
Spominjam se tvojih dolgih, tankih stopal.
Čakam te gola – karkoli bi že oblekla,
Bi bilo smešno. Prhko. Zastonj.

Vedno bom tvoja neosedlana cipa
In ti boš vselej tisti brezbrižni kavboj.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 12. 05. 2009 ob 13:12
  • Prebrano 1016 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 756
  • Število ocen: 19

Zastavica