V flanelasto rumeni svetlobi dneva,
Ki je potoval vso noč,
Se obešam po kovani, od dotikov svetli ograji
Kot obupana cipa, ki kavboju
Ledenih oči zaman ponuja
Katero od svojih uslug.

Potem me obraste bela omela
In v svoj zajedavski oklep
Skrije vse tiste odskorjene grče,
Iz katerih cedim židko presejan up.
Sem kot prezgodnje božično drevo.

V vrhnjem nadstropju odprem vsa okna,
Z blazinami pogrnem ladijski pod,
Spominjam se tvojih dolgih, tankih stopal.
Čakam te gola – karkoli bi že oblekla,
Bi bilo smešno. Prhko. Zastonj.

Vedno bom tvoja neosedlana cipa
In ti boš vselej tisti brezbrižni kavboj.

Aleksandra Kocmut - Kerstin