Naj nekdo zareže,
da sprosti pritisk,
na poti od srca
do tvojega dotika,
zdaj se upanje
razliva v kapilare,
ki predolgo so že vnete,
od bolečega umika.

Rabim svež kisik,
da spet nahranil bi si
plazmo gosto
te okrvavljene rime,
ko naposled
se odpeljem stran
od neizbežnega infarkta,
v naročju mrzle zime.

Pa ne gre za to,
ko moškega je čas,
da podivjajo pozno
pubertetniški hormoni,
je preprosta želja,
ki zori ves čas v duši,
pretepeni od samote,
v nežno občutljivi coni.

Res te čutim,
kot bi stalni strdek
s solzami raztapljal
vsepovsod si po telesu,
v izviru tvojega napitka,
ki bi rešil me pogube,
rad napil bi se ljubezni,
preden utihnem ob slovesu.

by Mikla