Sonet št. 87

Grižasta svetloba skoz gardine

se preceja v prh samotne sobe,

postoji na kratko in izgine

v trdno zgoščenost mrakobe.

 

Manj kot slika, medla silhueta,

pleše nek izrazni ples v nemosti.

Vsak gib z drugim gibom spleta

znane vzorce iz globin mladosti.

 

Vonjam njeno žametno lasišče,

iščem tisto, kar nazaj me išče

iz koprene lastne utopije.

 

Tipam njeno meglo izmuzljivo,

ki preceja se in se dolije.

Tipam to, kar je nedotakljivo.

Peter Rangus

Lorijan (Luka Šturm)

Poslano:
28. 11. 2018 ob 17:45

Preprosto odličen!

Zastavica

triglav

Poslano:
28. 11. 2018 ob 19:13

Prelep sonet, Peter.

Edino v drugem verzu me moti:


se preceja NA samotno sobo,


se preceja V samotno sobo    

ali

se preceja na samotne stene ( ali samotno steno) --->seveda tukaj izgubiš rimo s 4.verzom.


lp Marija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
29. 11. 2018 ob 22:20

Lorijan, Marija hvala obema.


Marija seveda imaš prav :) sem spremenil. Hvala

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 27. 11. 2018 ob 00:37
  • Prebrano 189 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 175.86
  • Število ocen: 10

Zastavica