Sonet št. 87
Grižasta svetloba skoz gardine
se preceja v prh samotne sobe,
postoji na kratko in izgine
v trdno zgoščenost mrakobe.
Manj kot slika, medla silhueta,
pleše nek izrazni ples v nemosti.
Vsak gib z drugim gibom spleta
znane vzorce iz globin mladosti.
Vonjam njeno žametno lasišče,
iščem tisto, kar nazaj me išče
iz koprene lastne utopije.
Tipam njeno meglo izmuzljivo,
ki preceja se in se dolije.
Tipam to, kar je nedotakljivo.
Preprosto odličen!
Prelep sonet, Peter.
Edino v drugem verzu me moti:
se preceja NA samotno sobo,
se preceja V samotno sobo
ali
se preceja na samotne stene ( ali samotno steno) --->seveda tukaj izgubiš rimo s 4.verzom.
lp Marija
Lorijan, Marija hvala obema.
Marija seveda imaš prav :) sem spremenil. Hvala
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 27. 11. 2018 ob 00:37
- Prebrano 526 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 175.86
- Število ocen: 10