Sonet št. 86
Kapljamo besede na črte
iz svojih jezikov. Boječe
odpiramo skrite, zaprte
muzeje, še mačka iz vreče
pokažemo psom. Kapljamo
počasi požirke v kozarce,
tako skozi samoomamo
se stekamo v spraznjene starce.
Počasi sem vse manj telesen
in vse bolj beseda, ki v črti
lebdi. To telo je le plesen,
realnost na kruhu bolnika,
ki kvari brezličje in štrika
zastore pred jasnostjo smrti.
Počasi sem vse manj telesen
in vse bolj beseda, ki v črti
lebdi. To telo je le plesen,
Mhmmm, poznam to kapljanje in lebdenje ...
Odlično Peter.
lp Marija
Uh!
Poseben
Presenetljiv
Sporočilen.
Opažen, izpostavljen, podčrtan,
Bravo, lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 26. 11. 2018 ob 00:24
- Prebrano 676 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 179.58