Poezija je cerkev,
pesnik pa hostija.
Kot miselna beseda:
najgloblja smrt, ogoljena

na zidovju težkega neba.
Ko smo Kristusa združili s prahom,
smo obstali v obljubi,
ki jo je nekdo dal pred milijonom let.
Časomer in golobi;
v mlinu zmlet pečat, ki nas je zaznamoval.
Kako težki so ti mrtvaški kovčki -

bili smo praljudje,
z zastavo prekrivamo kamen
Sodoma in Gomora!
Naučili smo se
kako temo pretvoriti v tišino.
Kje si Platon?
Svet je slika neke zgrešene ideje.
Mi, urbani dinozavri
prebivamo izven človeka in izven zavesti,
tam znotraj pa
porcelanski umi in Kitajske vaze.
Ko je bila zemlja mlada
je vsak vstopil v svoj dan,
noč pa je ostala prazna.

Po naključju sem v pesku našel knjigo
in z dihom oblikoval rastočo temo.

Poezija je cerkev,
pesnik pa hostija.
V šotoru pozabe
zamenjamo človeka za Odpuščanje,
ognjeni mimoidoči z juga
se prikaže in izgine v odmevu Bolšoj teatra.
Kričimo: Kopno! Kopno!
Opozorilni znaki
postavljeni vzdolž celotnega obrežja
mrtvi spijo pokončno,
a kako drugače, kadar so tla kot železo.
Naš Danes je črn
kot voda, ki se zbira v globokem očesu;
Prekleto!!!
Ta beseda je vklesana v neolitsko skalo,
naš sopotnik čuti, ko se vreme spreminja.
V vsaki krsti leži potrdilo,
ti, pridi na suho - nič:
medtem ko čakamo na tisto kar je bilo ali bo.
Prijatelji smo.
Domov jemljemo svoja najtemnejša leta
in delimo mandeljne s pticami.
Videli smo kako streljajo razum.
Kdo bo s trgov počistil kri?

Razumnik izpoveduje hrepenenje,
nima pa modrosti.
Govorijo: samo Gospod je moder, njemu ni treba iskati.

Poezija je cerkev,
pesnik pa hostija.
Občeznani filozofi, kako slepi ste 
in izgubljeni v vesolju neskončnih teorij,
poznam človeka, ki na hrbtu nosi Odgovor.

Pridiga znanje,
v torbi pa hrani spomine
in zbira pepel v oblaku naših imen.
Radi imamo ta Svet, toda njegova tema nas vabi.

Radi imamo Boga, toda Satan je njegovo naličje.
Nikjer ne sprašujejo po nas.
Poskušali smo priti do
spoznanja tistega kar Je,
toda izgubili smo tisto kar bi moralo Biti.
In medtem ko smo mi brali Komunistični manifest,
so drugi razlagali Biblijo;
vseeno smo med nebesi in človekom

našli ravnotežje.

Hrame gradijo v čast Odsotnega.
Poglej, ena strela prebije peto.

Poezija je cerkev,
pesnik pa hostija.
Ob pozni uri
se privid pojavlja kot tujec v ogledalu,
noč straži pred vrati svita.

Le enkrat. Kaj se zgodi le enkrat?
Vem! Jaz! Dogajam se samo enkrat
in potem me nikoli več ne bo.
Sonce Smrti zgori v zenici zaprtega očesa.
Skozi bolezenska nagnjenja in razcepljenost psihe
se dvigam proti vsaki avtoriteti,
skozi zrcalo opazujem cesarstvo,
polagam te mrtvo med Prah in Hvaležnost.
Vse pesmi, ki sem jih napisal in vse besede,

ki sem jih poklonil neskončnosti.

Kaligula:
"Device, device mi dajte."
Sežgani na grmadi
odhajamo v nebesa,

še preden vstopimo v legendo.

Dva grobova drug ob drugem.
U prvem leži Mohamed,
drugi pa še naprej čaka prazen.
Leto Slona: Že ko smo ljudi naučili Verjeti,
smo sami pozabili Naučeno.
Budni smo;
in se sprašujemo, zakaj je grob prazen?
Prazen! Kdo pravi, da je prazen?
V ustvarjenem Svetu smo takrat odkrili sebe.

Ali se spominjaš
kako smo nekdaj ležali v rumeni senci,
žareli v čolnu Luninih zidov.

Izgubljeni potujemo
skozi galaksijo na prodih svetlobe.
Videli smo bitje,
ki je sleklo svojo kožo
in psa smo srečali. Mislim, da so ga klicali Lajka.
U srcu Niča
nam je dvoglava Sfinga dala zemljevid vesolja
in zdaj se lažje orientiramo.
S čevlji polnimi zvezd
puščamo sledi v temi;
osamljeni stojimo v hladnem zraku daljave.
Poezija je cerkev,
pesnik pa je vedno hostija.

Jure Drljepan (JUR)