Slika
V črni sobi osemdeset žarkov
Počiva na hladnem stolu
Zadnji krč roke z mize
Potegne bel prt
V zasenčenem kotu
Se blešči izgubljen gumb
Na oknu brez robov sedi sova
Iz iztaknjenega očesa
Ji še vedno teče modrost
Suha usta še zadnjič ujamejo
Kapljico lepljive goste snovi
Pozabljena roka z naslanjača
S težo omahne v nič
Hropenje umolkne
Krik kril zareže v gosto temo
Štirideseti dan osemdeset žarkov
Zažene stari uri kazalce
Zadnja soba
Novi lastnik
Enak cilj
In bela rjuha čez ogledalo
Kako umira upanje, bi povzela pesem.
Dobra.
Objem.
T.
Tamara draga, tudi tako bi se lahko razumela vsebina. Vsi imamo enak cilj pred seboj - smrt, o kateri kar ne govorimo, kot da se nas ne dotika, kot da smo mi in naši najožji nesmrtni. In ne glede na to, koliko dobrin smo nabrali, koliko modrosti smo zajeli od življenja, se to vedno enako konča. In na koncu smo vedno sami, ko odhajamo.
Hvala za branje in komentar. Lep vikend ti želim.
lpb
Branka,
resnična Slika.
Lp, Irena
Irena, hvala.
lep vikend
Hvala ti, Branka. Za razmišljanje, mislim. Zadnjič sem prebrala:”da če bi se zavedali kako minljivi smo, bi drugače živeli.” Pa te srečajo dnevi in noči, ko se mehurček razpoči in se zaveš, a ura ne neha tik takat. Mogoče je tako še najbolje. Bolj brez strahu živimo. In vedno nekdo nekje ostane, ki nadaljuje zgodbo. Večne so.
Lep večer ti želim.
T.
kul. ampak -
je roka zamahnila ali omahnila v nič?
Ker, se zdi tukajle, da če je zamahnila, je imela še preveč energije ... ne kaže, da bi kaj prida aktivno zamahovala?
Kaj meniš?
Pa 80 žarkov napiši z besedo - osemdeset ...
Ja, prav imaš in vse bom popravila. Hvala ti.
lpb
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 23. 11. 2018 ob 13:15
- Prebrano 675 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 208.18
- Število ocen: 13