Megleno jutro,
ki si počasi ogleduje
prazne ceste,
je idealen čas,
da se umakneš
v razmajano,
z mahom obraslo barako
in v tišini
hrastovih pragozdov,
družbi mokrega listja,
v mrazu
začneš popisovati svoje življenje.
Stran za stranjo
previdno zbiraš besede,
slediš zvokom
in ritmom spominov
do sedanjosti.
Čas ujameš v obliko.
Ko je napisano
vse o tebi,
obsediš
pred zaprto knjigo.
Vdihneš
in izdihneš.
Všeč mi je, sem pa razmišljala, kako bi se pesem bolj odprla za imaginacijo bralca, če ne bi imela zadnjih dveh verzov. Kaj meniš?
Lp, Ana
Se strinjam - pesem je tako bolj odprta. Hvala za popravek. :)
Pesem, v kateri pisanje zadobi življenjsko pomembno mesto ... čestitke,
Ana
Ne morem si kaj - rada bi dodala še svoje videnje te pesmi: zdelo se mi je pomembno, da človek naredi obračun svojega življenja; da postavi na mesto spomine, misli, vzorce... vse kar nosi s seboj, da dobi pregled (moč?) nad njim. To lahko naredi s pisanjem, ni pa nujno. Ko razumeš, kdo in od kod si, lažje potuješ naprej, ker veš, kaj imaš v kovčkih.
To sem razmišljala sama, pesem pa do vsakega pride z drugega konca in je prav tako. :)
Hvala za podčrtanko :)
No, z življenjsko mesto sem hotela vključiti tudi vprašanje smrti - zdaj, ko se tako konča, se lahko bere tudi kot to, da ko vse popišeš, lahko greš ...
Če ima pesem toliko interpretacij, kot je bralcev, je to zanjo odlično!
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!