Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?

Kdaj so se vdali v usodo?

Kdaj smo nehali sanjati?

Kdaj smo se zadovoljili z drugorazrednimi željami?

Kdaj smo se zadovoljili s sedenjem na Poštni in pitjem precenjenega belega vina?

Smo kot zamaščeni prašiči, ki se bašejo z vplivi iz okolja.

Tako kot kitajskim čivavam

so nam v otroštvu prirezali jezike,

češ, da ne vemo,

da smo premajhni,

preveč zeleni,

preveč mi.

Med kotički naših ust stiskamo

rezilo

svarilo,

da nam je dovolj,

da smo tu

in se več ne bojimo!

Tudi ti se pokaži svetu

razprtih ust.

Kriči

               teci

                              brcaj!

Le ne bodi tiho

ne pozabi nase

in na svojo pravico.

Tudi ti lahko nekaj narediš

se odločiš

premakneš

ti lahko spregovoriš!

Tom Veber