Iz tvojih besed bom sestavila zgodbo,
saj lastnim verjamem le, ko se sledi
predolgih premišljanj zarežejo v skorjo,
ki kot ščit jo nosim te votle noči.

Je moje prazloge potišala slutnja,
da vse, kar sestavim, razume le Svod,
ki kakor polstena prevleka ogrinja
vsa trda pravila. Ne slišiš več not?

So moje jih pesmi iz brezen prebrale
iz ulice diha, s sipin vzdolž morja.
Iz praznih skladovnic poraza navdiha.
Zdaj lačno zagrinjajo smeške sveta.

Iz tvojih besed bom sestavila pesem,
Vse svoje do jutri pri miru pustim.
Mogoče, ko sonce bo spraskalo plesen
vseh norih bojazni ... se spet oglasim.

Lidija Brezavšček - kočijaž