Običaj(no)
Gostilna je bila stara.
Vanjo smo običajno zahajali mladi.
Nudila nam je pohane piške,
domače vino in redne pretepe.
Tam je čas tekel drugače kot običajno.
Po svoje, a vendar po naše.
Tudi prostor ni bil povsem običajen.
Krčil se je in širil hkrati.
Utesnjeval je in osvobajal.
Tam sem dozoreval.
Kot sadež
padal,
se obtolčen pobiral;
gnil;
se celil,
se objedal –
se žrl.
Se žrl
do peščevja,
do pešk jaza,
jih pogoltnil.
In vzklile so vame,
v ta sem.
V ta star sem
v katerem se dogajajo mladi.
Tu čas teče drugače.
Običajno
skupaj s prostorom.
Lahko se postavim v tvoj čas dozorevanja, čeprav nikoli nisem marala gostiln in ni se težko vživeti v takšen način dozorevanja, čeprav sem ga spremljala samo kot opazovalka ...
Dobro napisano …
Pozdravljen
in zdaj dozorevajo drugi, tudi v gostilnah, čas pa teče dalje! Običajna, a dobro povedana.
lovrenka
Hvala vama, filia, lovrenka - ja vsak po svoje se soočamo s tem svetom in zmešnjavami na njem ;-)
Pesem, ki se zdi, da bo spominjanje, ampak postane razmišljanje o notranjem postajanju (in sebstvu), ki je v zanimivimem kontrastu z gostilniško atmosfero ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 19. 11. 2018 ob 10:50
- Prebrano 646 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 218.28
- Število ocen: 7