Danes bom pesnik.
Svet se bo skrčil na minimum,
ljudje bodo izpuhteli,
čas pa bo izgubil vrednost,
ker njegova nova vloga
ne bo več ista, kot je bila pred tem.
Le iz samote lahko
pišem v samoto,
le iz brezčasja lahko
nadziram urne kazalce.
Kljub samoti
se ne počutim osamljenega,
kar literaturi daje
nek poseben status.
Moj bog se skriva v pisalu;
z njim sem močnejši
in nesmrten.
Moj tempelj so knjige;
ko jih odprem, zasijejo
in vame zgnetejo
vse črke iz katerih
so zgrajene.
Edina odgovornost
je odgovornost do besed,
zato se danes
spet počutim kot otrok.
Jutri bo drugače.
Jutri bom oče,
ki ga nekdo potrebuje,
nekdo, ki bo od mene
otročjost prevzel nase
in jaz bom odgovornosti do besed
dodal neko splošno odgovornost,
ki se ji odrasli ne moremo izmakniti.
Pa saj, zakaj bi se ji,
če ti še vedno ostanejo dnevi,
ko si lahko pesnik.
Poslano:
17. 11. 2018 ob 21:08
Spremenjeno:
17. 11. 2018 ob 21:08
Da.
Lepo bodi,
T.
urednica
Poslano:
23. 11. 2018 ob 17:04
Spremenjeno:
23. 11. 2018 ob 17:04
Videti je, da je pesnik zatočišče za neodgovornost ... se prav lahko poistovetim z razumskim tlačenjem v vloge, ki stoji nasproti tihemu notranjemu glasu, ki spregovarja skozi pesmi ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana,
LP,
Ales
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleš Jelenko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!