Obrača se mu razum. Danes bolj kot včeraj.
Iz niča nastajajo praznine. Kot luske se trgajo s kože.

V lupino je skril bistvo. Pozabil ga je še isto sekundo.
Zdaj klošari z okostnjaki. Tudi oni so izgubili jedro.

Zazre se navzgor, v previs oblakov. Nič. Niti enega vprašanja.
Pike in klicaji so siromaki brez rdeče niti.

V suženjstvo je vklenil črko. Jo namazal z oljem, da lažje zdrkne po grlu.
Ampak ne pomeni nič. Kot vse, česar se lotijo bakterije, je samo blato,
ki zgomazi čez črevesje skozi analno odprtino, nazaj v besedno solato.

Je pa odkril sebe v sranju.
Lažje bo dremal, ko ve, da ni treba in da nihče ne sili.
Preprosto ni in nihče ne pričakuje da bo.

Vdihne tekst. Iz ust se vsujejo regratove lučke.

naprimerjanez