Kot otrok sem prisluškovala
korakom,
ki bi bili namenjeni k meni.
Košček za koščkom
sem se krušila,
kadar so šli mimo.
Nastal je velik kup
smetja,
da ne vidim
zelene deteljice,
ki mi mežika s svojimi peresi
in se vabljivo nagiba
v svojo smer.
Pesem, ki izziva prisluškovanje navznoter, ko jo prebereš; odpira prostor za brskanje po spominih, ki jih imamo (bralci) zakodirane kot prvotno besedilo življenja. Pomirjujoči zaključek nevsiljivo bodri ... čestitke,
Ana
Zanimiva interpretacija in me veseli, da/če pesem vzbuja razmišljanje in pusti košček svetlobe, upanja.
Hvala :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!