Na razstavo črnih sanj,
bo romala umetnost duše,
tam na zidu večnega trpljenja,
med spomini izpraznjene kartuše.

Ampak zadnji košček oglja je ostal,
ne da ga duša za noben denar,
ga varčuje, kadar pride belo platno,
če slučajno ga življenje prejme v dar.

Takrat bo risba oživela sama,
črna le za senčenje bo vse lepote,
da poudari razigranost tihe želje,
ki se skrivala je v plahosti samote.

Riši, samo riši,
ne pozabi linij tvegane strasti,
se v solze svoje vsakokrat pomoči,
da nekoč se bodo videle sledi.

Toda belem platnu tvojem dopovej,
da naj skrbno prekrije vso črnino,
ko boš znova risala vseh idej,
nikoli ne prebije več na površino …

by Mikla