tako podoben pijanemu želodu
zreš v nebo
na mojem čelu
(prah je raztresel veter
skoraj do dna
in polizal poljub)
s katerega slačiš strune
odmevaš
kot surov ogrizek
in zastajaš
v meni ki sem v meni
brez pavze
odtočiva skeleta
v še eno vinsko klet
na hrastovem krču
Ena taka vinogradniška, se zdi, seveda je v njej hrepenenje in nezmožnost približanja na ustrezno razdaljo ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!