Stojim na razpotju,

ki ga dobro poznam.

Včasih sem ležala v senci njegovih brez

in si žvižgala,

potem sede opazovala

minevanje dneva;

naenkrat me je prijelo,

da sem stekla do bližnjega studenca

ali se valjala po travi;

vedno pa sem se vrnila nazaj.

Zdaj…

zdaj pa gledam

razklano cesto pred seboj,

Ni mi več do igre.

Zbiram pogum,

da izberem pot,

ki je vedno bila v meni.

Čeprav se zdi,

da je odločitev

še nekje v prihodnosti,

kot krhka obljuba,

radovednost

počasi

premaguje strah.

Barbara Premužić