Saša se vraća i ulazi u sve pore poetske galaksije razbijajući svoju apstraktnu dušu u tisuću sitnih misli. Bravo frende.

Hvala ti Lean. Drago mi jako s tvoje srdačne strane.

Pozdrav tebi frende veliki. 

Zelo mešane občutke mi buri tvoja pesem.

Mokro je.

Trohneče listje podarja sokove življenja.

V spanje so polegle utrujene trate.

Naj veter utiša svoja glasbila.

Veje v belem ostajajo oblečene vilinke.

Preden pride sonce pomladi,

zlije jasne vode

in izpere zimske veke.

Oprosti. Malo sem se poigrala. Saj že veš. Verjamem, da nisi hud :)).

Imej še sonce v pisanem listju. Nikjer še ne vonjam beline.          V.

Vesel sem tvojega odziva v takšni lepi obliki. Ti čisto verjamem glede mešanih občutkov pesmi, ker tudi sam nisem imel nekega čistega občutka pri pisanju. In to se občuti, zato kot zaključek "jasne vode" v smislu priklica ali čiščenja ostankov nekih, pomladna voda pa je jasnejša od jesenske rjave vode, ki pobira material za seboj.  A veš, da mi je tvoja pesem veliko bolj všeč, čistejša je sporočilno in bolj čarobna.

Hvala ti za tvoje besede. Tudi tebi sonce, Valerija.

Lep pozdrav, Saša 

Hvala za tvojo toleranco. Mogoče izvirajo mešani občutki samo iz ljubezni do vseh štirih letnih časov ...