Betežen dan prebadajo
mrzke dežne kaplje.
Čisto pod večer
ga brez slabe vesti pokončajo.
Že zdavnaj so strgale sonce
s kulise,
ga zalučale daleč
nad žaltavo gmoto
nepredušno zlepljenih oblakov.
Ni mi mar.
Prižgem svoje sonce.
Leno liže roke dišeče breze,
na obraz riše zgodbo senc ...
Počasi dogoreva.
Na okensko polico
se prigrize ozka črta jutranje svetlobe
in začne risati.
Déjà vu …
Ja, novembra je ponavadi res vse turobno, letos pa sploh (°_°)))
Odlična pesem.
Lep dan.
Marija
Hvala, Marija! Ampak danes se je vendarle dalo najti sonce. Ob kaminu, tistega tapravega pa v hribih. Po nič kaj prijaznem čofotanju po blatu, iskanju poti čez podrte smreke in (ne čisto ampak skoraj) tipanju skozi meglo, je čakala čudovita nagrada ... ;)
LP,
Janja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Pisana_beseda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!