kadar diham kosovelu nasproti
ga iz njegovega okrvavljenega roba
vsakokrat neslišno izplaknem
ker mi zmanjkuje senc prostora
pospravim njegove preperele copate
sedaj - ne vem zakaj - delajo udobnejše
kar pa ne spremeni obzorja in ne verza
rezilo noči se nabrusi že ob rojstvu
izlita črnina nima lastnih korenin
(samo dane zajc je imel svojo črno)
barve blodijo le med presledki (časa)
da lahko sevajo v nebo večnega brezna
burja udarja v odmev poželenja
uplenjene sanje nastilja pod križe
bori ječijo nad razkrećenim zidom
škorpijon straži vonj divjega rožmarina
zeleno se sipa kakor pepel z grmade
na gladino beline kipi tema iz dna
veke valov prekrivajo votlo mladost
in strnjena kri kipi strup v ekstazo
z rokama segam preko mize besed
ki izginjajo v groteskem nasmehu
lebdim v nesmislu razbrazdane smrti
nad znova prosojno skorjo kesanja
z mrtvo besedo ljubim se ljubim
ljubim ognjeni ruj pekla vešal
ljubim kar je mrtvo in vse kar umre
ker krivda življenja ničesar ne združi
obmolknem ob živih sledeh
in krvavo rezilo se znova blešči
nič se kaj dosti ne spremeni, mar ne. Le mi.
Všeč mi je pesem.
Lepo bodi.
T.
Pi, Tamara, iskrena hvala!
Prav lep pozdrav!
Jošt Š.
Pozdravček, zanimiva pesem, ki se zdi, pomeni tudi tvoje novo pesniško raziskovanje. Si mislil preparele ali preperele copate? Mogoče bi razmislil še o nekaterih (prepogosto uporabljenih) rodilniških metaforah: odmeve (ran), željo poraza - druge se mi zdijo ok,
lp, Ana
Sem nekaj besed in verzov spremenil.
Upam, da v pravo smer ... ;)
Lp, Jošt Š.
Zelo dobro, bere se tudi kot poklon Kosovelu in pravzaprav preplavljanje s poezijo ... čestitke,
Ana
Močni občutki! Obnemim ob prečudoviti poeziji. Čestitam!
Lp, Salke
Rezilo, ki je zarezalo in pustilo sled. Izjemna pesem, izjemnega pesnika Jošta.
Iskrene čestitke in
lep pozdrav,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!