Včasih se vdre na odru življenja,

takrat pade in se zatakne, zašpili

in obvisi med odrom in gledalci,

včasih pozabi besedilo in prišepetovalca ni,

včasih vesoljci prišepetavajo blesarije,

večinoma drgne pisker ožgan od razčeperjene krvavice,

ki jo je razgnalo po kastroli,

pes hvalabougi  še ni vegan,

še poliže zele inu kar je ostalo od krvave godlje.

Spet se dvignil avion, 

nekomu bo odnesel otroka.

Kovinski jastrebi odnesejo dete,

na drugo stran celine.

Tam jih razčefuknejo  na milijon kosov,

prodanih zlatnikov,

tam se igrajo plakate in igrajo igrice,

zaprti v steklenih vitrinah sanjajo življenje.

Otrok je lahko srečen,

če je mati srečna.

Na grobu prižgem svečo,

tebi mama in tisti mami v meni,

ki je preminila takrat, ko je iz nabreklih prsi nehalo teči mleko.

Ni pomoči tistemu, ki sovražnika čaka na pragu,

razprtih rok in z nasmehom na obrazu.

Narava te ne potrebuje več stara,

kaj ti ni jasno?.

lin