Na barki življenja plujeva,
ožgan od sonca zreš v nebo,
modrina odseva od zenic.
Težka in utrujena je tvoja roka
telo je trdo in krhko.
Je res že toliko let minilo?
Na barki življenja plujeva,
iščeva pristan, oči so trudne.
Sivi kodri las trepečejo v vetru.
V obrazu drug drugega
bereva brazde življenja.
Roman poznava kot lastni žep.
Le nečesa še ne poznava.
Najin konec bodo brali drugi.

Silva Langenfus