po jesenskem makadamu
so šušljale misli
nepovezane
izgubljene
obtežene z žalostjo
topotajoči korak
je vihral po njeni glavi
utišan z glasnim krikom
zadržane in neznosne tišine
nit za nitjo izgubljena
v dežno kapljo utopljena
pomendrana in pomanjšana
se je držala korenine
pohojene od bolečine
vdrta v zaodrju oči
preslišana v hrupnem miru
mrvica spomina
ponorela
poskakujoča
na hrbtu mravlje
je zbežala v zavetrje
srda
besa
jeze
tam obstala poteptana
usločena v blatu
pozabljena
nema
sama
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brbotanje
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!