ISKANJA
Prav tu,
v rdečini nasmeha,
na kopici nedolžnega ognja
slutim,
da prihajaš.
V zenici nespečnosti
slišim tvoje
neme zvonce.
Plaho nihajo,
kakor utrinki neba.
V besedah samotnega molka,
skrita za ograje senc,
zlepljenih črk in srca
slutim to jesen,
ki jo pišeš.
Tople in mehke besede, ki zalebde v čute, kot jesensko listje čez plan ... Ni kaj, Poetesa Martina, všeč mi je ta tvoj čudovit, liričen izliv, naverižen v lepe stihe ...
Prijeten dan ti želim,
Sašo
Poslano:
01. 11. 2018 ob 08:35
Spremenjeno:
01. 11. 2018 ob 08:36
Lepo.
Pesem dojamem v dveh dimenzijah:
na osebni, čustveni ravni in
in kot počasi izginjajoč jesenski akvarel.
lp Marija
Zelo dobra pesem. Razmišljam - vse, kar nam prihaja naproti, je nepredvidljivo, pa vendar vabljivo. Žene nas naprej, v razvoj naše zavesti, k tehniškemu napredku in tako dalje. Še vedno pa nam manjka empatije.
Lp A
Dragi Poeti
Sašo, Marija, Andrejka, hvala za vaše komentarje. Zelo jih cenim!
Lp, Martina
Potrbujemo kakšno razlago za občutke in slutnje, ki se transformirajo v tako (tole!) pesem? Menim, da ne ...
Lp, lidija
Lidija, hvala!
Topel pozdrav in objem,
Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 31. 10. 2018 ob 22:25
- Prebrano 654 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 405.22
- Število ocen: 15