Nocoj ti bom napisal pesem, oče,

prijatelj, žena ali pač kdorkoli.

Nocoj bom zrl v prazno srž samoče,

nato v spomine merjene s simboli,

s simboli sreče, žalosti, zvestobe.

Pogledal bom pod žimnico, kjer dremaš

v mrakobi nenasitno mrzle sobe,

kjer mojo sliko jokajoč objemaš.

Pogovorim se s tabo o življenju,

ki včasih ujčka, včasih puka lase,

pobožava trenutke in v ihtenju

slovesa še pomisliva vsak nase.

Ob zori, ko prižgejo drugi sveče,

bom v sanjah hropel, hropel hrepeneče.

Peter Rangus