Namignil ji je, naj se sleče,

naj sname sram in strah.

Videl je njene bradavice med prsti,

gladkost kože

navlažene s strahom.

Ta ženska je bila zanj že njegova,

ujeta pod njegovim pričakovanjem,

slečena za jemanje,

označena,

pribita na posteljo.

Stvar bi se lahko zgodila drugače,

komu drugemu.

Komu, ki bi imel kot otrok

prostor md rokami

in v čigar krvi bi kipeli

kruh z mlekom,

pravljice z lahko noč

in solze, 

ki ne bi bile obrisane v rokav.

v njegovi krvi

pač ni bilo ničesar prav zadostnega

za klic k dajanju

in tešenju drugega.

Preprosto ni bil v celoti človek.

Evelina