Ukazal mu je, naj sname plašč, 

jopič uniforme, pulover, škornje.

On ga je prosil za življenje,

komaj še dihal,

bled, vijoličen pod očmi,

prstene ustnice, 

velike gube kože,

ki so bile že obrobljene s prstjo.

Ta človek je bil zanj že mrtev,

slečen za jamo.

Stvar bi se lahko zgodila drugače,

komu drugemu.

Komu, ki bi jedel, pil

in v čigar krvi bi kipeli

maščoba,

nikotin,

alkohol,

spolni izločki.

V njegovi krvi 

ni bilo ničesar,

ničesar prav zadostnega

za klic k človeškosti,

za prošenje spačenega obraza in kit,

ki so se raztezale v grlo.

Pritisnil je na petelina,

prebil lobanjo, ven je stekla tvar.

Tedaj ni bil v celoti človek.

Evelina