Pozdravček, Lovrenka, pesem se me je dotaknila, morda le nekaj razmislekov:

Tibetanska meniha,

dva mlada fanta,

vsak dan, dva meseca,

iz zrnc peska sestavljata

mozaik, živih barv

in drobcenih oblik.

Vsak dan, dva meseca,

predano kot umetnik,      (saj sta umetnika?)

ki na čas pozabi,          morda: predano pozabljata čas,

neutrudno barvata,

režeta, zglagata   

zemeljski nered           (morda bolj konkretno, kaj zlagata?)

v kozmični red.

Ne zato,

da bi ju ljudje gledali,

ne zato, da bi ju občudovali. (to bi črtala, saj že z nadaljevanjem poveš, da jima to ni mar)

Ko je mandala končana,

jo z rokavom pometeta

in zdrobljeni prah

vržeta v reko.

 (morda bi tu opisala reko: se obarva?)

(Za več ljubezni). (tudi ta verz bi črtala)

Kaj meniš? Lp, Ana

Ana, hvala za komentar in predloge. Poskusila sem spremeniti drugo in tretjo kitico.

2. kitica

Vsak dan, dva meseca,

predano pozabljata  čas.

Neutrudno barvata,

režeta, zlagata

drobce  nereda

v kozmični red.

3. kitica:

Ne zato,

da bi ju ljudje gledali.

Ko je mandala končana,

jo z rokavom pometeta 

in zdrobljen prah 

vržeta v reko.

Morda na koncu:

Na gladini mavrični madež.

ali pa kar nič.

Kaj meniš?

lovrenka

Všeč so mi ti popravki.

Morda edino še:

(3. kitica)

Ne zato,

da bi ju ljudje gledali.

Ko je mandala končana,

jo z rokavom pometeta 

in zdrobljen prah 

vržeta v reko.

(združimo ljudi in minljivost:)

Ljudje opazujejo mavrični madež

na gladini. 

Kaj meniš?

Lp, Ana

Hvala. Tvoj predlog  o združevanju ljudi in minljosti madeža  se mi zdi super. Že popravljam. 

pozdrav

lovrenka

Odlično, všeč mi je, ker prikaže trk dveh različnih miselnosti, na nevsiljiv, a hkrati zgovoren način, čestitke,

Ana

Hvala za podčrtanko in zanimiv komentar.

lovrenka