DOJEMANJE  SEBE

Primerjam človeka z vesoljem,

čar galaksij, njihovih planetov

in celic, genov mojega telesa,

ki so v razmerjih nezamisljive.

Tako se življenje dveh prepleta,

neskončen čas v sožitju živi,

kot se pšenično zrno od zemlje plodi,

eno seme mnogo novih obrodi.

Prihajamo iz enega telesa

v stanje duhovno posebnega pomena,

ki se v času našega življenja

mnogim zalomi, a nekim razsvetli.

Kaj dela ljubezen v času vodenja z razumom,

želi združitev vseh ljudi

v eno celino sreče naše biti,

čeprav ne razume zakaj prav to želi.

Še vedno je preleno vso človeštvo,

ne dopušča da ga čas vesolja usmeri

ne zaveda se pomena svojega telesa

iz katerega se duhovnost vesolja bogati.

tomi