obhod
odvod
skozi steno
je zalučal svoj nemir
se nemo ulegel na rosno bolečino
kot nevidna buba se je
skrival pred topotajočimi stopali
spominov
zvijal se je od žgočih isker
ki so kresovale na njegovi
mehkužni duši
strahopetec
slabič
razvil je svoja zmečkana krila
skorajda odletel
v ostrem kljunu
ptice
tatice
solni cvet
njegovih solza
je krasil obrok
zanjo
Dobra pesem, fajn prispodobe in simboli, najbolj prevzame tisto kresovanje isker na mehkužni duši. Nevarno za kliše postane tam pri zmečkanih krilih, a je zato vse ostalo toliko močnejše ...
Lp, lidija
Uf, podčrtanka! :) To pa je presenečenje! Hvala! :) V veselje in spodbudo! HVALA!
Lidija Brezavšček, najlepša hvala tudi za komentar! Ja, "zmečkana krila" so res precej klišejska stvar, ja. V tej pesmi sem jih uporabila kot vez med bubo, ki naj bi akterja morda lahko spustila na krilih v svobodo in ptico plenilko, tatico, ki je ta "zmečkana krila" ujela in jih ponesla na svojih krilih (v svojem kljunu). Ta vez med potencialni krili in krili, ki so potencial zatrli. Morda je vez nejasna. :), No, najlepša hvala za komentar in spodbudo! :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brbotanje
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!