Ko dragi te ne ljubi več,

ko videti te več ne želi,

ko te njegove roke ne božajo mehko,

ko te njegov poljub ne ljubi sladko,

ko praznina odzvanja v gluhoti srca,

takrat oči zaječijo,

v prsih žalost vpije,

v glavi slike v prazno bežijo.

A včasih groza je bila v srcu namesto žalosti,

stiskala grlo,

stiskala želodec,

stiskala življenje samo,

krik iz drobovja jo je pregnal,

ure na kavču terapevtskem,

prejokane besede že tisočkrat.

Že tisočkrat sem ta odhod prejokala,

iz zibelke me preganja,

že tisočkrat sem ga v srcu odhlipala dolgo v noč,

dokler me nore sanje ne prehite.

Že tisočkrat sem to preživela,

vsakokrat je lažje,

vsakokrat je manj skeleče,

vsakokrat je manj otroško boleče.

Lucija Beškovnik