Ljubi moj (Sputnik)

Ljubi moj (Sputnik)!

Ali veš, kaj je Sputnik?

Veš, kaj se je zgodilo, ko je izginil v Neskončnosti,

ko ga je vase posrkala dimenzija nekje Onkraj?

Ko si je upal postati Drugje. Drugačen. Drug.

Ljubi moj (Sputnik)!

Jaz nimam odgovora.

Nikoli nisem vedela, kako.

Kako se približati Metaforičnemu niču.

Presekati mejo med tabo in tisto drugo »tabo.«

Mogoče … Mogoče pa sem Metaforični nič.

Sem Nič v prenesem pomenu.

Zato me ne razumeš?

Ljubi moj (Sputnik)!

Starec na cesti pometa ostanke življenja.

Si ga videl?

To si ti, ki ti bo čez toliko časa umrla mladost.

Ti, ki se boš pomešal med ljudi s kravato na cesti

in boš tožil nad otroki in plačo. Et cetera.  

Ljubi moj (Sputnik)!

Vem, da boš nocoj zgorel

skupaj z zvezdami, ki jih pišem na papir.

Izginil boš, brez sledu

in jaz se bom zaradi tebe spremenila,

ostala bom na vrtiljaku,

gledala bom skozi okno v Drugje,

tja, kjer sva se združila v en sam utrinek.

Ljubi moj (Sputnik)!

Izginil boš brez sledu, na grškem otoku, brez sledu.

Odšel boš, saj si Vesolje.

Vesolju pa ni dano, da ljubkuje Zemljo.

Ljubi moj (Sputnik)!

Nekega dne se boš vrnil.

V petek ali soboto. Kdove.

Ob pol dveh zjutraj boš prišel.

In takrat ti bom rekla, da te ljubim.

Ker si Vesolje. Vesolje pa ljubiš večno.

Serena Night