Tam izpod ogolele obrše divjega kostanja, koder se v milini svita pentljajo kakofonični ščinki razigranih vrabulj in sestradanih škorcev s kamniškimi piši, je nekoč ob skoraj prazni litrci Starčka, v poslednjih zdihljajih tuzemskega sveta, čemel Frkulov Gustelj, da v ledene uhlje ujame tiste žametne glaske klenkajočega čežina, ki so blagozvočno valovili tam nekje od sv. Krištofa. A danes so se mu zdeli bolj podobne pošastnim švistom kosate žene, ki se mu je prikazovala v žmohtnem deliriju, na hudičevo trdi klopci, pod robinijo zapuščenega parka. Zadnje čase je ta šenklavški capar, vedno težje, vsled otrdelih udov, pricapljal do svojega fehtalnega punkta, koder si je še lahko obetal prgišče podarjenih nežk. Vrane so krakale med zablodelimi dušami pokojišča in rjasta igrala so sivela v čobodrasti megli. A tisti, zlatorumeni kist jeseni, ki je še včeraj mešal tople barve čez veduto sorškega polja, se je danes kar predolgo mudil nekje na mehki oblici šmarnogorskega kuka. Odsihmal, kar je zadnjič pokrampal po mulju ižanskega štradona, preden so ga nadelanega kot trški lajtek brcnili iz komunale, se je ovilo v Frkulove kosti že lepo število jeseni, a ta, je Gustelj iskreno upal, da bo končno poslednja, kajti na tem bednem svetu se mu pa res ni več dalo stegovati premrle roke in moledovati za odrešilnim krajcarjem. Resda so bili prazniki vseh svetih že pred vrati, pa mu to ni navrglo kaj dosti prida, kajti tista množica živopisanih kandel in posodja buhtečih vahtnic, je starim mamcam še predobro osušila skromne penzije. Pred hudo prepišno kletjo, kamor se je rad zavlekel v volčjem času zime, in za kupom pozabljenega premoga počakal na tople poljube zgodnje pomladi, so ga nekega mrzlega travna ustavile zamrežene palisade železja. In od tu se mu je gladka pot v črnino eona že kar strmo spuščala, dokler ga ni nekega mrkega vinotoka, izvrgla v brezdanj lovta na poslednjem okljuku zapacanega življenja ... Zgrbljen kot kifozni velblod je pod oglodano kamejo stekleno zabolščal proti barju in ni iztisnil iz suhega grla več nič, samo kratek štrcelj suhljate trske mu je migljal izpod zaplatenega krombija. A kaj bi to ...   

Otožna jesen.

Z ležišča v parku frli

žolti časopis.

Sašo