V jesensko pripoved
obmoknil je slavca napev,
iz vej po dolini obsoški
vali se njegov le odmev.
Ni mar mu za pesmice,
v jutranji megli ubranih sinic,
potiho sameva čeprav naokoli
prepolno prelepih je ptic.
V kljunčku mrmra melodijo,
zapravljenih dni žalostinko,
zamaknjeno gleda v storž,
ki vsaj malo ponuja mu krinko.
Občasno mu solza spolzi,
preko perja na mehko podrast,
je nabrana iz globine življenja,
ki mu je nastavilo past.
Le s težavo prebrodil bo čas,
v katerega sam je ujet,
da zopet bo poln žvrgolenja
in lepše si risal bo svet.
Do takrat bo ranljiv in poguben,
vdan v zapleteno usodo,
izogibal se petju pač vse do tedaj,
ko pričivkal bo spet na svobodo …
by Mikla