Nevedno bitje živi v meni.
S preprostostjo novega življenja
se čudi
mojim mislim, korakom,
kipenju in drgetanju čustev.
Nemo je,
kot bi bilo omotano
v plišaste brisače.
Morala bi ga objeti,
ljubiti,
ga vzeti v naročje
in mu pokazati svet.
Prazna in stisnjena
ga gledam od daleč,
z desne,
in si želim, da bi drug drugemu
napolnila življenje.
Pa ne znam biti mati.
Pesem, ki na liričen način preizprašuje notranje pole osebnosti (ali pa resnično separcijo) in potisne bralca v razmišljanje, kakšen je njegov odnos do nevednega notranjega bitja, ki včasih prišepetuje modrosti (če ga pustimo spregovoriti) ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!