Umor v katedrali

Morda je usodna

želja

 

biti kakor zlog, ki je prvič beseda,

potem molitev,

 

da bi zajel s svojim življenjem

liturgijo življenja, 

liturgijo osebe.

 

Kakšno prekletstvo,

podleči skušnjavi

svojih najvišjih stremljenj!

 

Štirje vitezi bežijo iz katedrale v Canterburyju:

"Mi smo kraljevi možje!

Mi smo kraljevi možje!

Mi smo kraljevi možje!"

 

Nekaj je s krvjo zapisano na tleh,

ampak ne znam prebrati.

 

Deseti

Sašo Florjanski

Poslano:
07. 10. 2018 ob 16:57

Dobro si tole zložil, ni kaj, Deseti. 

Tako mimogrede: Pravkar me je navdušil Ken Follett s svojimi Stebri zemlje.

Lp, Sašo  

Zastavica

Luka Benedičič - Mladi Pesnik

urednik

Poslano:
09. 10. 2018 ob 22:18
Spremenjeno:
09. 10. 2018 ob 22:18


Brez branja Eliota težko vsebinsko komentiram pesem; lahko le rečem, da si uspel ujeti kompleksnost, nemara protislovnost nekega transcendentnega momenta, ki vznika iz človeka. 

Me je pa pesem nedvomno spodbudila, da vzamem v roke (tudi) njegov, Eliotov, Umor v katedrali. 


Čestitke,

Luka


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Deseti
Napisal/a: Deseti

Pesmi

  • 07. 10. 2018 ob 16:43
  • Prebrano 189 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica