Nikoli ni vedela, kaj jo dohaja
in nikdar predreti ni zmogla neba.
Presahla zahtevala morja ni zase,
pretemna nič zvezd, ne brezdomna sveta.

Ležala je v skopem brezsrčju samote,
se vzpenjala v mrke obronke grenčin.
Lebdela je tam, v upogibih prostranstev,
jo trudoma slačil je plašni spomin.

Nato pa je neke sobote zažgala
vse dvojne zavržene skrite sledi
in njega, ki jo je prežemal do srha,
izvlekla je ven. Iz srca. Naj boli.

Lidija Brezavšček - kočijaž